No Man of God (2021)

No Man of God': Film Review | Tribeca 2021 – The Hollywood Reporter

Rating: 7 out of 10.

Ali po številnih dokumentarcih, igranih filmih, izdanih avdio posnetkih in knjigah resnično potrebujemo še en film o razvpitem serijskem morilcu Tedu Bundyju? To je glavno vprašanje, ki se porodi pred ogledom biografske drame No Man of God, še enega filma, ki skuša gledalcu razgaliti omenjenega klavca na čim bolj intimen ter iskren način, ne da bi pri tem zapadel v pretirano demoniziranje (kolikor je pač to možno) ali nenamerno poveličevanje osrednjega lika. Film sicer ni klasična biografija, saj pokriva zgolj zadnja leta Bundyjevega življenja, ko se je ta zaradi suma številnih umorov mladih deklet naposled znašel za rešetkami in poskušal na vse možne načine preprečiti svojo usmrtitev, hkrati pa je navezal nenavadno prijateljstvo z mladim in naivnim agentom FBI, Billom Hagmaierjem, ki skuša preko pogovorov z Bundyjem izoblikovati reprezentativni profil tipičnega serijskega morilca. Posebnost filma No Man of God je, da se ta povečini odvija kot gledališka igra, saj je glavnina dogajanja postavljena v notranjost zasliševalne sobe, kjer Hagmaier in Bundy skušata skleniti nekakšno zavezništvo in vezo zaupanja, pa četudi prvega vodi zgolj motiv, da bi iz Bundyja izsilil priznanja za storjene zločine. No Man of God je film, ki polaga vse svoje adute v prezenco glavnih igralcev Elijaha Wooda in Luka Kirbyja v vlogah Hagmaierja in Bundyja in glede tega je dokaj uspešen; Wood s svojim večno deškim obrazom in nedolžnim pogledom v očeh prepričljivo upodobi naivnega, vendar odločnega agenta FBI, nasproti pa mu stoji fenomenalni Kirby, ki je od vseh filmskih upodobitev Bundyja daleč najboljši. Kirby ni zgolj vizualno podoben Bundyju do te mere, da je že kar strašljivo, ampak tudi perfektno zajame njegove značajske poteze, manipulativno naravo in zlovešči šarm, po katerem je bil znan. Ravno zaradi močnih igralskih predstav je gledalec ves čas močno vpet v samo dogajanje, pa četudi film zgolj ponavlja že stokrat slišana dejstva o Bundyju in z vidika informiranja ne ponudi nobenega novega vpogleda v njegovo življenje. In slednje je tudi edina napaka sicer kompetentno narejene dialoške drame; Bundy je namreč bil že tolikokrat obravnavan, da je praktično nemogoče postreči z zgodbo, ki bi podala nova šokantna razkritja, zato No Man of God nikoli ne uspe docela upravičiti svojega obstoja. A kot že rečeno; film se uspe gledalcu odkupiti z odličnimi igralskimi predstavami, spretno spisanimi dialogi ter subtilnim razgaljanjem mita, ki se je spletel okoli Bundyja. Kljub temu pa je že skrajni čas, da bi čezlužniki v svoji fascinacijami nad serijskimi morilci na velikem platnu lahko počasi preusmerili pozornost na še koga drugega kot zgolj Bundyja.

Reminesence (2021)

Reminiscence' Review – The Hollywood Reporter

Rating: 3.5 out of 10.

Za začetek nekaj besed o režiserki pričujočega filma; Lisa Joy je izvršna producentka, soustvarjalka, scenaristka in režiserka priljubljene ZF nadaljevanke Westworld, ki jo mnogi uvrščajo med televizijske vrhunce omenjenega žanra, zato je razumljivo, da so bila pričakovanja pred rojstvom njenega celovečernega prvenca, ZF noir kriminalne uganke Reminescence visoka. Film si okvirno idejo sposobi iz Nolanove moderne klasike Inception, čeprav ni njena čista kopija; v bližnji prihodnosti zaradi klimatskih sprememb voda poplavi večino mesta Miami, zaradi pogostih vročinskih valov pa se ljudje zadržujejo zunaj zgolj ponoči. Med njimi je tudi Nick, ki ima s svojo kolegico v lasti posebno napravo, ki posamezniku omogoča podoživljanje spominov; ena od njegovih strank je tudi skrivnostna Mae, ki se oglasi s sicer nedolžno prošnjo, da bi ji v spominih našel ključe od stanovanja. Po opravljenem poslu se dvojica zaplete v razmerje, nekaj mesecev kasneje pa Mae izgine neznano kam, Nick pa skuša odkriti, kaj se ji je zgodilo in s tem najti odgovor na vprašanje, kdo je sploh njegova izvoljenka in koliko svojega življenja je skrila pred njim. Kot je že razvidno, se film ne more pohvaliti z izvirno vsebino, saj vsak del njegove zgodbe spominja na nekaj, kar smo že videli; po vizualni podobi spominja na Inception, po cyberpunkovski urediti sveta na mojstrovino Blade Runner, po vzdušju, dialogih in zapleteni strukturi zgodbe pa se zgleduje po noir klasikah kot sta The Maltese Falcon in Chinatown. Zdi se nenavadno, da bi ravno Joyjeva tako lenobno in nesubtilno kopirala celo kopico filmov, vendar pa to niti ni največja težava izdelka; neizvirnost bi filmu lahko odpustili, če ta ne bi bil strašansko dolgočasen, razvlečen in sterilen. Reminescence je film, ki se trudi povedati čustveno zgodbo o iskanju izgubljene ljubezni, toda na tem področju gladko pogrne zaradi tega, ker sta glavna junaka (Nick in Mae) nezanimiva in enodimenzionalna, njuno razmerje pa ne premore nobene globine ali motiva, da bi gledalcu zanju moralo biti mar. Ne pomaga niti to, da je zgodba po nepotrebnem zapletena, nabašena s plitkimi stranskimi liki ter mučno počasnim tempom, o futurističnem svetu, znotraj katerega se film odvija, pa v slabih dveh urah ne izvemo ničesar fascinantnega in tako ostaja na ravni nepomembne kulise. Edino, kar film reši pred popolnim potopom, je to, da se Hugh Jackman kot Nick s svojo karizmo trudi vnesti nekaj življenja v zgodbo, njegova kemija s službeno kolegico pa je bistveno bolj zanimiva od mrtve romance z leseno Rebecco Ferguson. Žal pa je to odločno premalo, da se ob filmu Reminescence ne bi dolgočasili in ironično pomislili, da gre za izdelek, katerega v spominih nikoli ne bi želeli podoživeti.