Vid Šteh

Rezultat iskanja slik za korporacija film kritika

Matej Nahtigal in Zoran Benčič sta duet, ki je pred dobrimi štirimi leti prinesel še kako potrebno svežino v slovenski filmski prostor z urbano kriminalko Psi brezčasja. Film sicer ni predstavljal večjega presežka in se je nekoliko prveč zgledoval po klišejih iz žanrsko podobnih čezlužnih izdelkov, je bil pa kompetentno narejen prispevek k razvoju domačega noir filma. Letos sta se Nahtigal kot režiser in Benčič kot scenarist vrnila na “kraj zločina” s kriminalnim trilejem Korporacija, ki se prav tako odvija v podobno temačnem, ciničnem in surovem okolju kot Psi Brezčasja; v filmu spremljamo nekoliko donkihotovsko odisejado policijskega inšpektorja Leona Galla, ki skuša razkriti ozadje sumljivega nakupa zemljišča za gradnjo največjega stavbnega kompleksa v mestu, saj bi s sklenitvijo tega posla porušili barakarsko naselje, v katerem je Leon odraščal. Drugi film navezave Nahtigal – Benčič je vizualno še bolj dodelan kot predhodnik; priča smo atraktivnim širokim planom velikanskega mesta, ki (tako kot naslovna korporacija) neusmiljeno žre svoje prebivalce, dodelanim kadrom z za noir značilnim kolažem senc in svetlobe, za film noir značilnim lokacijam (umazana stanovanja, sive ceste, razkošne vile, zakajeni lokali) ter labirintskemu pripovednemu toku, kjer vse do zadnje sekunde ni povsem jasno, kdo iz ozadja premika vse figure na šahovnici. Scenarist Benčič znova na prepričljiv način razgali svet, v katerem likom preostane zgolj dvoje; ali se podredijo korupciji in nepoštenosti ali pa propadejo / umrejo. V mnogih vidikih je Korporacija viden napredek od predhodnika, čeprav s seboj vleče tudi iste napake; rahlo površinski in enodimenzionalni liki, nekatere nelogičnosti v sami zgodbi, na trenutke štorasti dialogi ter nekonsistenten razvoj zgodbe, ki šele na polovici pridobi na tempu. Kljub kiksom pa je Korporacija izdelek, ob katerem se nam za prihodnost domačega filma noir ni potrebno bati.

Star Wars sicer velja za eno najmočnejših in najbolj priljubljenih filmskih franšiz vseh časov, vendar pa se je ta zadnja leta sprehajala po precej majavih tleh, še posebej po finančno in kritiško uspešnem poglavju The Last Jedi, ki pa je s svojo rekonstrukcijo praktično vsega, kar je franšizo naredilo ikonično. naletelo na precej mešane odzive dolgoletnih oboževalcev. Franšizi je kazalo še slabše po finančnem polomu samostojne zgodbe o pilotu Hanu Solu, zato je studio Disney s sklepim delom nove trilogije, The Rise of Skywalker, skušal ubrati karseda varno pot do hitre zadovoljitve tistih, ki so franšizi obrnili hrbet. Na režijski stolček se je vrnil J.J. Abrams in ustvaril – milo rečeno – žalostno zmedo od filma, ki skuša patetično pihati na dušo oboževalcem Star Wars, pri tem pa izgubi identiteto in postane brezdušni tovarniški produkt studia, ki več kot očitno ni imel jasnega načrta glede vsebinskega razvoja nove trilogije. Sklepno dejanje nadpovprečno spretne bojevnice Rey, ki skuša zaustaviti tako zloveščega Kyla Rena kot ikoničnega Palpatina, katerega vrnitev ni nikoli pojasnjena (v filmu je dobesedno rečeno, da se je “nekako vrnil”), je tako rutinski korporacijski dolgčas s hitrim tempom, zaradi katerega je zgodba kronično nerazvita in liki kartonsko dolgočasni, gledalec pa nikoli ne dobi občutka, da se dogaja karkoli prelomnega, četudi naj bi film zaključil sago Luka Skywalkerja. Vizualno razkošne in raznolike lokacije, izpiljena podoba in nekateri vznemerljivi akcijski prizori sicer poskrbijo, da gledalec ne zaspi od dolgčasa, toda tudi ti svetli trenutke ne pomagajo, da bi The Rise of Skywalker lahko jemali za dostojno slovo od izvorne sage. Verjetno eno največjih filmskih razočaranj vseh časov.