Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Da gresta kriminal in ljubezen pogosto z roko ob roki, so dokazale že številne filmske klasike kot sta Bonnie and Clyde in Badlands, saj goreča kemija med ljubimcema, ki jo poganja tudi močan erotični naboj, ob stiku z nasiljem sproži prav poseben adrenalin, ki se ga občinstvo zlepa ne more naveličati. Na podobno noto zaigra tudi južnjaška romantična kriminalka Carolina Caroline, ki se oklepa preverjene formule mladega fanta in dekleta, ki želita ubežati dolgočasnemu življenju v malem zakotnem mestu in uživati v finančnem izobilju do konca svojih dni. Film režiserja in scenarista Adama Carterja Rehmeierja, ki je pred leti postregel z odlično kultno komedijo Dinner in America, pripoveduje zgodbo o Caroline, zdolgočaseni uslužbenki na bencinski črpalki in šarmantnem prevarantu Oliverju, katerih naključno srečanje se zelo hitro razvije v ljubezen, zato dvojica skupaj pobegne in začne roparski pohod po državi, ki je sprva zelo uspešen, vendar pa nepremišljene odločitve in Oliverjevo zatekanje k nasilju kmalu pustijo krvav davek. Carolina Caroline je film, ki se drži nad povprečjem izključno zaradi močnih igralskih predstav Samare Weaving in Kyla Gannerja, ki prepričata z izredno močno kemijo in dobro razvitima likoma, Rehmeirjeva spretna režija in močan scenarij pa poskrbita, da sicer sila predvidljiva in delno formulaična zgodba pride do izraza, še posebej v zadnji tretjini, ki pripelje do zadovoljive čustvene katarze. Za dobro vzdušje poskrbijo tudi sila privlačna “vroča” fotografija, ki dobro zajame atmosfero južnjaških predelov ZDA ter barvit izbor glasbe, kjer prevladujejo sentimentalni country napevi. Zato je res škoda, da Rehmeir ni poskrbel za vsebinsko bolj provokativen in nepredvidljiv izdelek; zgodbe o roparskih ljubimcih že dolgo časa ne predstavljajo nobene novosti in Carolina Caroline s tega vidika žal v ničemer ne izstopa. Navkljub temu gre za uživaški, seksi in nasilen krimič, ki vam bo za kratek čas zlezel pod kožo.

Sodelovanje med nemškim režiserjem Uwe Bollom in ameriškim igralcem Arniejem Hammerjem se zdi smiselno; oba sta namreč izločena iz hollywoodskega in globalnega filmskega zeitgeista, večinoma po lastni krivdi. Boll je zaradi svojih pogosto negledljivih eksplotacij označen za enega najslabših filmarjev vseh časov, Hammerjevo nekdaj zelo sijočo igralsko kariero pa so pokopale obtožbe o zlorabah svojih partnerk in razkritja njegovih – milo rečeno – čudaških spolnih fetišev. Lahko špekuliramo, da se tako Boll kot Hammer vidita kot žrtvi t.i. kulture brisanja s strani “buditeljske” in liberalno usmerjene filmske industrije, kar pojasni, zakaj sta posnela film kot je Citizen Vigilante. Osrednji lik akcijskega trilerja je namreč ameriški podjetnik Sanders, ki želi zaustaviti porast nasilja, posilstev in drugih kriminalnih dejanj s strani nedokumentiranih migrantov, zato krene na odpadniških pohod z namenom, da bi bilo pravici zadoščeno. Citizen Vigilante je bil ob izidu deležen obtožb o propagiranju islamofobije, protibegunske retorike in rasizma, kar popolnoma drži, saj film zavzame jasno stališče, da so glavni vir posilstev in nasilja tujci iz tretjih držah (še posebej Afrike), žrtve pa lahko zaščiti zgolj belopolti odrešenik. Zdi se, da takšen film v trenutni družbeni klimi deluje kot nevarna propaganda, vendar pa je Citizen Vigilante tako amaterski, šlampast in negledljiv film, da ga verjetno niti najbolj goreči rasisti in skrajnodesničarski aktivisti ne bodo jemali resno. Zgodba je nekoherentna in dolgočasna, liki že kar groteskno papirnati, Hammer ne igra, ampak zgolj zdolgočaseno hodi skozi film, o obupno zrežiranih akcijskih sekvencah pa ne bomo izgubljali besed. Ali je Citizen Vigilante dokaz, da je Boll rasist? Ne. Boll je prej nedorasel in neodgovoren mulc, ki je pričujoči film posnel zgolj zato, da bi provociral hollywoodsko “buditeljsko” mašinerijo. Vprašanje je zgolj, komu v Hollywoodu bo za takšen zmazek sploh mar.