Uncut Gems (2019)

Rezultat iskanja slik za UNCUT GEMS

Rating: 8.5 out of 10.

Brata Benny in Josh Safdie sta trenutno ena od velikih upov čezlužne neodvisne filmske produkcije, ki sta uspela svojo unikatno, drzno in ambiciozno umetniško vizijo približati širšemu občinstvu, kar je v današnjem času vse bolj agresivnega in skomercializiranega trga sedme umetnosti prava redkost. Brata sta nazadnje navdušila pred slabima dvema letoma s hipnotično neo-noir kriminalko Good Time, zato so bila pričakovanja o najavi njunega novega filma, črnohumornega kriminalnega trilerja Uncut Gems upravičeno visoka. V pričujočem filmu spremljamo nekaj kaotičnih dni v divjem življenju gobčnega, oportunističnega in karizmatičnega draguljarja Howarda; utaplja se v dolgovih, za vrat mu dihajo nasilni izterjevalci, njegova žena ga sovraži, ljubica mu predstavlja prej breme kot užitek, sod smodnika njegove eksistence pa eksplodira, ko v roke prejme neprecenljiv opal z dragulji, katerega bi rad prodal na bližajoči se dražbi, vendar se z vsako odločitvijo znajde v še večjih težavah. Uncut Gems je glasen, hiter in navidez nekontroliran film, ki z nevrotičnimi liki, živčnim tempom ter obilnimi dialogi, ki hodijo drug čez drugega spominja na zlato obdobje komedij Woodyja Allena, le da te tokrat prisotno bistveno več nasilja, sočnih kletvic in absurnih situacij. Ves ta kaos je kakopak nameren, saj brata Safdie perfektno ujameta duh nor ritem vsakdanjika glavnega junaka, ki se kar ne more rešiti težav in tone proti dnu, vendar pa je njegov padec zabeljen z ostrim humorjem ter živahnim vzdušjem, ki preprečita, da bi film postal dolgočasen. A tisto tkivo, ki drži film skupaj, se skriva v glavnem igralcu Adamu Sandlerju, ki se je naposled nehal smešiti v poraznih komedijah in tokrat postregel s svojo daleč najboljšo vlogo v karieri, za katero mu nominacija za Oskarja ne bi smela uiti. Njegov komični timing, dinamika ter ravno pravšnja mera zmedenosti in odrezavosti naredita iz vsakega prizora, v katerem se nahaja, svojevrstni užitek. In četudi je glavni junak nehvaležni barabin, ki se v prvi vrsti boji za lastno kožo, se gledalci ne moremo upreti njegovemu potovanju, kjer ne manjka hipnotične elektronske glasbe, odštekanih likov ter tragikomične absurdnosti. Uncut Gems je tako še eno zmagoslavje bratov Safdie, ki se ga ne sme prezreti.

Korporacija (2019)

Rezultat iskanja slik za korporacija film kritika

Rating: 6.5 out of 10.

Matej Nahtigal in Zoran Benčič sta duet, ki je pred dobrimi štirimi leti prinesel še kako potrebno svežino v slovenski filmski prostor z urbano kriminalko Psi brezčasja. Film sicer ni predstavljal večjega presežka in se je nekoliko prveč zgledoval po klišejih iz žanrsko podobnih čezlužnih izdelkov, je bil pa kompetentno narejen prispevek k razvoju domačega noir filma. Letos sta se Nahtigal kot režiser in Benčič kot scenarist vrnila na “kraj zločina” s kriminalnim trilejem Korporacija, ki se prav tako odvija v podobno temačnem, ciničnem in surovem okolju kot Psi Brezčasja; v filmu spremljamo nekoliko donkihotovsko odisejado policijskega inšpektorja Leona Galla, ki skuša razkriti ozadje sumljivega nakupa zemljišča za gradnjo največjega stavbnega kompleksa v mestu, saj bi s sklenitvijo tega posla porušili barakarsko naselje, v katerem je Leon odraščal. Drugi film navezave Nahtigal – Benčič je vizualno še bolj dodelan kot predhodnik; priča smo atraktivnim širokim planom velikanskega mesta, ki (tako kot naslovna korporacija) neusmiljeno žre svoje prebivalce, dodelanim kadrom z za noir značilnim kolažem senc in svetlobe, za film noir značilnim lokacijam (umazana stanovanja, sive ceste, razkošne vile, zakajeni lokali) ter labirintskemu pripovednemu toku, kjer vse do zadnje sekunde ni povsem jasno, kdo iz ozadja premika vse figure na šahovnici. Scenarist Benčič znova na prepričljiv način razgali svet, v katerem likom preostane zgolj dvoje; ali se podredijo korupciji in nepoštenosti ali pa propadejo / umrejo. V mnogih vidikih je Korporacija viden napredek od predhodnika, čeprav s seboj vleče tudi iste napake; rahlo površinski in enodimenzionalni liki, nekatere nelogičnosti v sami zgodbi, na trenutke štorasti dialogi ter nekonsistenten razvoj zgodbe, ki šele na polovici pridobi na tempu. Kljub kiksom pa je Korporacija izdelek, ob katerem se nam za prihodnost domačega filma noir ni potrebno bati.