Elephant (2003)

Brez naslova

Rating: 8 out of 10.

Četudi so mnenja o njegovih filmih večkrat deljena, je treba Gusu Van Santu priznati ogromno poguma pri odločitvi, da bo posnel film, povzet po resničnem masakru na srednji šoli Columbine 20. aprila 1999, ko sta dva dijaka hladnokrvno umorila 13 ljudi, nato pa sodila še sebi. Leta 2003, ko se je ameriška družba komaj opomogla od travm enega najbolj tragičnih dogodkov v svoji zgodovini, je Van Santov film Elephant tvegal očitke o dviganju senzacionalnosti pokola na račun umetniškega izražanja, toda na srečo do tega ni prišlo; pričujoči izdelek se namreč odpoveduje klasični dramatizaciji dogodkov in namesto tega postreže z dokumentarnim vpogledom v en “dolgočasen” dan na neimenovani srednji šoli, kjer posamezni dijaki hodijo po svojih opravkih, se povsem naključno srečujejo ter ob koncu pouka krenejo proti domu, le da se tik pred tem soočijo s tragedijo, ki bo za vedno spremenila njihova življenja. Van Sant se na zelo subtilen in poetičen način loteva občutljive problematike mračnejših plati najstniškega odraščanja (od motenj hranjenja, opravljanja, huliganstva, spoznavanja drugačnosti pa vse do sramu ob prvem poljubu), pri tem pa uporablja kamero kot neke vrste zalezovalca, ki pridno beleži vsak še tako drobcen dogodek na šoli. Ta navidezen “dolgčas” pa služi svojemu namenu, saj se z izbruhom nasilja izpostavi kot grozljiv, vendar izredno učinkovit kontrast temu, da lahko še tako miren trenutek sproži nekaj šokantnega in nepredvidljivega. Elephant je poetičen, toda obenem brutalno iskren vpogled v tematiko težavnega odraščanja in šolskega nasilja.

Apocalypse Now (1979)

Rating: 10 out of 10.

Groza. To je beseda, ki spremlja vsako vojno in ameriška vojaška intervencija v Vietnamu ni pri tem nobena izjema. Četudi se po številu žrtev in brutalnosti ne more primerjati z morijo druge svetovne vojne, je vietnamski konflikt pustil prav posebne travme tako na udeležencih kot ameriški družbi nasploh, ki je boleč poraz vojaških sil dojela kot trenutek, ko Amerika ni bila več “največja država na tem svetu”. Norost in kaos vojne sicer predstavljata pogost motiv v vojnih filmih, vendar pa med vsemi žanrski predstavniki izstopa Apocalypse Now, protivojna klasika Francisa Forda Coppole, ohlapno posneta po kultnem romanu Srce teme pisatelja Josepha Conrada. Okvirna zgodba filma je dokaj preprosta; na vrelišču konflika v Vietnamu je cinični in samodestruktivni vojaški častnik Benjamin Willard (Martin Sheen, ki je sicer nadomestil Harveyja Keitela) zadolžen, da s skupino vojakov prečka mejo s Kambodžo in najde uporniškega visokega častnika Kurtza (Marlon Brando v eni od svojih najbolj enigmatičnih predstav), ki se mu je na lepem zmešalo in sredi džungle vodi malo kraljestvo, kjer je čaščen kot božji vladar. Coppola, katerega je snemanje filma skoraj stalo življenja (o tem spregovori tudi odlični dokumentarec Hearts of Darkness), gledalca pelje skozi lunatično psihadelično odisejado napalma, smodnika, krvi in dehumanizacije vojaškega stroja, ki svoje podložnike spremeni v naročene ubijalce brez vesti. Apocalypse Now je mojstrovina na vseh ravneh; fenomenalni (in že zdavnaj ponarodeli) dialogi, vzdušna tesnobna atmosfera, premišljen izbor glasbe, kreativna režija, večplastna zgodba in brezhibno obvladovan tempo, ob katerem tri ure (če seveda gledate razširjeno različico filma) mineta kot bi mignil. Z drugimi besedami; po tem filmu bi Coppola lahko nehal snemati filme, saj je z njim postal nesmrten in zaplodil eno od največjih protivojnih klasik vseh časov.